Pot od gledališkega odra do volana superšportnika
Rok Vihar je stari igralski znanec s slovenskih odrskih desk ter iz filmskih in televizijskih vlog. Vse od leta 2007 je član ljubljanske Drame, sodeluje pa tudi z drugimi ustvarjalnimi kolektivi. Marsikdo se ga spominja kot Anžeta v Županovi Micki Prešernovega gledališča Kranj, številni pa ga prepoznajo tudi kot odvetnika Boruta Zalarja iz TV-serije V imenu ljudstva. Le redki pa vedo, da je Rok tudi mož za volanom Porschejevega modela 718 Cayman GT4 RS. Z njim smo se pogovarjali o tem, kako je prišel do vloge v uradnem globalnem oglasu za tega superšportnika, kako je bilo lani snemati na Ferskih otokih in kako mu je produkcijska ekipa vse do premiere prikrivala, za kateri model sploh gre.
Na spletni strani bi vam radi prikazali vsebino iz zunanjega vira. Za prikaz te vsebine potrebujemo vaše soglasje za obdelovanje podatkov.
Rok, pričniva z igralskim poklicem. Kaj je v njem najpomembnejše in kako se človek odloči zanj?
Glavna prvina igralskega poklica je potrpljenje. Vedeti moraš, da je to tek na dolge proge. Zakaj se človek odloči zanj? Zelo različno. Nekateri imajo srčno željo že od malega, drugi si to zaželijo od danes do jutri, nekaterim se zgodi. Meni se je bolj ali manj zgodilo. Igralstvo me je pritegnilo na koncu osnovne šole, ko sem sodeloval v prvi predstavi. Držalo me je čez vso srednjo šolo, pripeljalo na akademijo v Ljubljano – in še vedno sem tukaj.
Je za uspeh dovolj močna želja ali je potrebno še kaj drugega?
Želja te samo motivira, da delaš. Mislim, da je glavna stvar v igralskem poklicu delo, delo, delo. Talent je seveda pomemben, ampak samo toliko, kolikor si zaradi tega talenta pripravljen delati, kolikor energije in časa vložiš.
Se igralci sami vidite drugače od občinstva, javnosti?
(Smeh.) Igralci se vidimo kot sodelavci, partnerji. Eden drugega doživljamo kot nekoga, brez katerega našega dela ne moramo opraviti. Igralstvo je timsko delo. Za uspeh so najprej potrebni dobri soigralci in potem tudi vsa tehnična podpora. Ni pomembno, ali delaš v gledališču, na filmskem setu, televiziji – vse stvari in vsi sodelavci okrog tebe so pomembni.
Bi lahko fokus, ki ga igralec potrebuje na odru med vajami ali predstavo, primerjali z vožnjo avta na zelo zahtevni cesti?
Lahko. Ko si na odru, se ti pogled zoži, fokus je samo na naslednjem trenutku. Podobno je v športnem avtomobilu, ko si skoncentriran na ovinke, se ti pospeši srčni utrip in podobno. Vse vitalne funkcije so na maksimumu. Če se ne motim, obstaja celo neka raziskava, v kateri so ugotovili, da je igranje na odru psihično in fizično zahtevno kot vožnja v formuli ena.
Seznam vlog, ki jih imate za seboj, je zelo dolg. Kakšni pa ste v vlogi voznika?
Rad vozim. Ljudje, ki se dosti vozijo z mano, pravijo, da sem nepotrpežljiv, iz sebe spravim tudi kako kritiko na račun drugih udeležencev v prometu. A skušam se obvladovati. Sicer pa se zadnja leta ogromno vozim čez prelaze, tako da mi je vožnja v veselje, užitek. Rad sem na cesti – in precej sem tam.
Katero filmsko vlogo bi izbrali, če bi vas danes poklical agent in vam ponudil remake kake klasike, povezane z avto-moto športom?
Gotovo bi igral voznika. A težko odgovorim z naslovom filma, ker se mi v glavi takoj začnejo prikazovati slike. Kako tehnično zahtevna vožnja bi bila, kako bi snemali ... Sem pa človek, ki definitivno z veseljem vozi vsak avto, ki ga dobi na setu, če mi to dovolijo. Tu so omejitev pravila produkcije na snemanju, kajti če bi lahko, bi z veseljem vse odpeljal sam.
Roka so pri Porscheju za vlogo izbrali na mednarodni avdiciji izmed več sto kandidatov.
Pojdiva k preboju v produkcijo oglasa, kot je ta za Porsche. Kakšna je pot s slovenskih gledaliških odrov in izpred kamer do vloge v taki zgodbi? Kaj vse se je zgodilo, da so izbrali prav vas?
Zadnja leta sem se aktivneje posvetil temu, da sem iskal in tudi našel priložnosti v tujini. Pot za igralca vodi preko različnih kasting agentov. Pri tem konkretnem oglasu za Porsche se je po naključju zgodilo, da je bila neka agentka z Danske na obisku v Ljubljani. Potem ji je druga, naša kasting agentka, ki je slišala, kakšen tip igralca išče, rekla: »Mislim, da imam človeka, ki bi lahko bil pravi.« In na koncu se je to res zgodilo in dobil sem vlogo.
Vsakič se zgodba seveda ne konča tako, da je igralec izbran. Ste takrat, ko nekdo stopi v stik z vami zaradi neke potencialne vloge, že vnaprej pripravljeni na uspeh ali neuspeh?
Mednarodni kastingi so zelo, zelo široki. Sploh mi iz Slovenije pridemo na vrsto takrat, ko so že preizkusili ogromno, lahko tudi sto, dvesto drugih kandidatov. Vedno se zavedaš, da ni zagotovila, da ti bo uspelo. Do dokončne potrditve ta izbiranja trajajo več krogov in včasih tudi več mesecev.
Koliko časa ste snemali za to, da vas zdaj vidimo v nekaj sekundah oglasa za Porsche?
Snemali smo na Ferskih otokih in jaz sem bil tam pet dni. Dejansko smo moje kadre posneli v dveh urah, ampak pet dni sem moral biti na razpolago, ker smo lovili vremenske razmere in podobno.
Kako ste ohranili zbranost, bili pripravljeni na tisti trenutek, ko ste morali po čakanju potem odigrati vlogo?
Čakanje je osnovni del našega poklica, sploh filmskega, ker se mora na snemalnem setu zgoditi ogromno drugih stvari, preden igralec sploh pride na vrsto. Njegova naloga je, da je takrat, ko so vse tehnične stvari na svojem mestu – od luči, zvoka, kamere, želenega vremena do ne vem česa vsega še – stoodstotno prisoten, pripravljen in potem v tistem trenutku naredi svoj maksimum. S tem se skrajša produkcijski čas in olajša delo vsem.
Kaj pa sama lokacija, kako je bilo snemati na Ferskih otokih?
Snemali smo sredi junija, tam pa je bilo devet stopinj ob neprestani vlagi in dežju. Pred hotelom so se pasle ovce, ker so te živali tam pač polnopravno prebivalstvo. Na vseh otokih raste samo trava, ni dreves, ker je enostavno prevlažno in prehladno. Je pa narava prečudovita.
Ste si jo imeli čas pobližje ogledati?
Imam anekdoto s snemanja. Pet dni smo bili večino časa zaprti v hotelu. Skrivali so avto in tudi nas kot ekipo. Predzadnji dan sem v preddverju hotela srečal asistenta kamere. Ta je vzel ključe producentovega avtomobila ter se s kostumografinjo in pomočnikom odpravil ven. Rekel je, da mu bo razneslo glavo, če ne bo videl, kje je, in da gre naokrog po otokih. Vzeli so me s seboj in za štiri ure smo šli raziskovat Ferske otoke. To je bila ena lepših izkušenj s snemanj in res sem hvaležen zanjo.
Zgodba o Porschejevem snemanju je očitno res povezana z vrsto skrivnosti. Drži, da do uradne premiere sploh niste vedeli, za kateri model se je snemal oglas? Kako je nastopati v vlogi, ko ima igralec zaradi varovanja skrivnosti projekta tako omejene informacije?
Dejansko do pol enajstih zvečer zadnji dan pred odhodom nisem vedel, ali bom zjutraj ob šestih v Zagrebu v letalu za v København ali ne. Potem sem dobil dokončno potrditev, šel domov, spal do štirih, se odpeljal na letališče in odletel na Dansko ter nato naslednji dan na lokacijo na Ferske otoke. In tudi tam še nisem vedel, za kateri model avta gre, kdaj točno bom prišel na vrsto, koliko me bodo potrebovali. Vmes sem se le slišal z režiserjem. Na prizorišču snemanja sem avto videl le od zadaj. Tam je bil napis »GT4 RS«. Tri mesece sem ta avto iskal po Googlu, ker nisem vedel, da uradno sploh še ni bil predstavljen. Šele po pol leta, ko so ga skupaj z oglasom prvič pokazali v Los Angelesu, sem si rekel: »Aha, za ta Porsche gre.«
Ste pa bili med srečniki, ki so avto lahko občudovali pred drugimi, čeprav niste poznali uradnega modela. Koliko ste lahko ob tem uživali?
Zelo sem bil vesel, da mi je Porsche po snemanju omogočil, da sem avto dobil tudi v uporabo. Takrat sem lahko res užival, se naužil tudi njegovega zvoka. Ta je bil dejansko moja povezava z avtom na setu. Produkcija se je tri dni pogajala s tovarno, da bi jaz sam vozil avto v oglasu, ampak ker se je model še toliko skrival, se to ni smelo zgoditi. Tako je tovarniški voznik odvozil vse zunanje posnetke, jaz pa sem potem posnel kadre v avtu
Snemanje na Ferskih otokih je potekalo v veliki tajnosti, saj je oglas nastajal pol leta pred uradno premiero vozila.
V svetu oglasnih produkcij niste več novinec. Taki projekti so nekaj čisto drugega kot na primer predstava na odrskih deskah. Kje v vašem delu se konča igralska umetnost in začne posel?
Seveda je delo pri oglasih, še posebej tujih, organizirano čisto drugače kot teater. A ne vem, ali bi temu rekel samo podjetništvo. Ponujam svojo igralsko storitev, a to počnem z veseljem. Seveda pa je drug način dela, komunikacije, dogovarjanja za posel. Vpletenih je ogromno, res ogromno ljudi, raznih agentov, članov produkcije, predstavnikov kreativne agencije. Igralca, ki se na koncu pojavi v oglasnem spotu, mora potrditi devet, deset ljudi vse do vrha, preden se strinjajo, da je najprimernejši. Sam sem sicer zelo rad vključen v take mednarodne produkcije. Delal sem s Francozi, Američani, Avstralci ..., všeč mi je to hitro menjavanje ljudi, s katerimi lahko prideš v stik in sodeluješ.
Kaj je pri tem drugače, kaj je tako posebno?
Gre za visoko profesionalne in tudi zelo številne ekipe. Na snemalnem setu je tudi po sto ljudi ali še več. Tak projekt smo recimo za eno od avtomobilskih znamk snemali v Zadru. Po drugi strani pa smo na Ferskih otokih snemali v popolni tajnosti. Avto so ves čas skrivali, zaprt je bil v črnem zaboju na Porschejev tovarniškem kamionu. Za Ferske otoke so se odločili prav zato, ker so tam lahko snemali tudi v tunelu, ne da bi kakšen fotograf kje ujel kak kader in bi utrinki predčasno prišli na splet. Svoje kadre sem recimo snemal v posebej osvetljeni garaži. Vse je bilo skrito, skrito, skrito.
Vrniva se še malo k razlikam med oglasom in odrom. En oglas lahko vidijo milijoni ljudi, v gledališču pa je število sedežev omejeno. Kaj prinaša več zadovoljstva?
Fino je, če te množice vidijo v oglasu. Po drugi strani pa je delo na gledališkem odru butično, ekskluzivno na drug način. Imaš neposreden stik s publiko, ta je pristnejši in vsakodneven. Vsak večer v predstavi začneš znova, vsakič je nekaj svežega.
V katero smer si želite nadaljevati? Kaj bo za vas uspeh?
Sem človek, ki si ne postavlja ciljev v neki daljni prihodnosti. Skušam živeti v danem trenutku in se prilagajati situaciji. Tako so se zgodili tudi vsi moji projekti, sploh mednarodni. Nepričakovano, potem ko sem nekje nekoga srečal in so prišle na plan besede: »Ti, bi ti prišel ...?« Ampak od tu pa do končne vloge naključij ni več, vse se zgodi na avdicijah. Pri tem šteje delo, ne sreča.
Uspeh v našem igralskem poklicu je, da delamo z zadovoljstvom, z užitkom in da ga opravljamo dobro. Vse drugo, slava in te reči ... Pri tem imajo korist tisti, ki prodajajo film, nadaljevanko, oglas. Moje glavno zadovoljstvo je, da me pustijo povedati do konca, kar želim povedati (smeh).
Salon je zaprt ob sobotah, nedeljah in praznikih.
Salonbo 24. in 31. decembra obratoval do 13.00, 27. decembra pa bo zaprt.
Servis je zaprt ob sobotah, nedeljah in praznikih.
Servisbo 24. in 31. decembra obratoval do 13.00, 27. decembra pa bo zaprt.