Manca Trampuš je pripravila seznam skladb, ki vam bodo popestrili čas v avtomobilu.

Izbrane skladbe Manci Trampuš predstavljajo posebne utrinke iz življenja, spominov in doživetij ter tako prevajajo občutke, ki jih je najbolje podoživeti v avtomobilu. V pogovoru z njo smo odkrivali globino glasbenega nabora in njenih izkušenj na cestah sveta. Vabimo vas, da prisluhnete izbranim skladbam in na dušek preberete naš intervju z njo.

Porsche Boxster - Joyride z Manco Trampuš (Koala Voice)

Kakšen je vaš odnos do vožnje, kaj vam pomeni? Je to zgolj premik iz točke A do B ali tudi do občasne točke C?

Oboje. Načeloma se ne grem pogosto vozit kar brez razloga, čeprav bi se mi od časa da časa to prileglo. Da bi samo šla in se sama odpeljala kar nekam. Tako recimo, da ti nekaj preseda in samo greš. Odkar sem opravila vozniški izpit in se vozim sama, mi je super. Lahko se pogovorim s seboj, poslušam glasbo … Čas v avtu je zame nekaj posebnega, še posebej, če je pot daljša.

Si predstavljate vožnjo brez glasbe?

Zelo težko. Kadar koli grem od doma, tudi če grem peš, tudi če se odpravim le v trgovino, poslušam glasbo. Ko sem zunaj, poslušam največ glasbe, več kot recimo doma. Ko sem doma, se glasba nekako zlije v šum, ko pa sem na poti, se vživim v to, kar poslušam.

Manca prisluhne vsem glasbenim žanrom, najbolj pa jo zabava, ko ugiba, kdo izmed članov skupine Koala Voice je na seznam predvajanja dodal katero skladbo.

Ste glasbena avanturistka in poslušate vse žanre ali ste bolj osredotočeni na tiste, ki so vam blizu?

Ja, sem avanturistka. Ni žanra, ki bi ga posebej kritizirala. Verjamem, da se v vseh žanrih najde veliko dobre glasbe. Zato tudi poslušam vse od metala do popa. Pogosto pa prisluhnem tudi glasbi, ki jo izberejo drugi. Na primer, ko gremo z bendom na turnejo, naredimo skupni seznam predvajanja. Ob tem se zabavam, ko skušam ugotoviti, kdo je dodal katero skladbo.

Veliko kilometrov prevozite predvsem na turnejah s skupino Koala Voice. Imate tudi kakšen poseben glasbeni spomin na ta potovanja?

Ena izmed skladb s seznama predvajanja, First Day of My Life skupine Bright Eyes, se mi je posebej vtisnila v spomin. Leta 2016 ali 2017 smo se s skupino zdržema pripeljali s koncerta, ki je bil oddaljen kar dvajset ur vožnje. V trenutku, ko smo prestopili mejo in prišli v Slovenijo, je bilo iz zvočnikov slišati prav omenjeno skladbo. Sicer smo bili utrujeni od dolge poti in z glavami nekje popolnoma drugje, ta skladba pa nas je posebej povezala. Običajno nam na turnejah vožnja, pokrajina, skozi katero se vozimo, in tudi ljudje dajo zelo veliko, tudi navdiha.

Prvi spomin na glasbo v avtomobilu? Skupina Queen in Bicycle Race.

Ko vozite sami, vlogo DJ-a prepustite sovozniku ali je to v avtu vedno vaša domena?

Če je v avtomobilu še kdo, vedno dovolim, da prevzame vlogo DJ-a. Zabavno mi je, da je v vozilu tudi glasba nekoga drugega. Ko sem sama, si nastavim, kaj bom poslušala, drugače pa so moji prijatelji oziroma ljudje, s katerimi se vozim, tisti, ki izbirajo glasbo. In ta je bila še vedno dobra.

Se še spomnite svoje prve vožnje z avtomobilom? Kaj se je takrat predvajalo na radiu?

Moj prvi spomin na vožnjo je družinski Yugo. Ne spomnim pa se, če se je v avtomobilu takrat sploh dalo loviti kakšno radijsko postajo. Sem se pa na ta avto kot otrok zelo navezala in mi je bilo hudo, ko smo ga prodali. Moj prvi res živ spomin na glasbo v avtomobilu pa je z vožnje z družinskimi prijatelji proti Pagu. V avtomobilu so imeli CD skupine Queen. Takrat sem jo slišala prvič, skladba Bicycle Race pa se mi je za vedno zapisala v spomin.

Cesta, ki vodi v Belo krajino, predstavlja tudi navdih za glasbeno ustvarjanje.

Tako sami kot s skupino ste prevozili že veliko cest. Katera se vam je najbolj vtisnila v spomin in bi se po njej z veseljem še kdaj zapeljali?

Posebej se spomnim ceste, ki vodi v Belo krajino. Všeč mi je trenutek, ko se spustiš po hribu in se ti pred očmi odpre celotna pokrajina. Del te ceste je bil tudi inspiracija za skladbo, ki sem jo prav v Beli krajini posnela v sodelovanju z Vazzom (Neskončno dolgi objemi op. a.).